V času Terorja (1793-1794) so v Parizu giljotinirali 3000 ljudi; v času nacistične okupacije so jih samo v letih 1944-1945 z giljotino usmrtili 10000.
Na sodišču za kazenska dejanja z zapori, skoraj v središču mesta, smo se v spominski sobi v kletnih prostorih, kjer so mučili in z giljotino obglavljali na smrt obsojene politične zapornike, poklonili žrtvam.
Razpet je med nove pisateljske in ljubezenske izzive ter neformalno družinsko življenje oziroma očetovsko vlogo, pa tudi v nevarnosti, da ga bodo verski moralisti na čelu z Robespierrom poslali na giljotino.
A tudi z novo oblastjo se v nekih zadevah ni strinjal, sabotiral je njene ukrepe, za kar so ga zopet obsodili na giljotino.
Sprva je imel Meyssonnier mlajši nalogo, da je držal glavo na smrt obsojenega, medtem ko je oče kot glavni krvnik upravljal z ročico, ki je spuščala rezilo giljotine.
Njegova poslednja želja je bila, kot je zaupal jetniškemu psihiatru, »da bi občutil, slišal in videl, kako iz njegovega vratu brizgne kri, ko mu ga prereže nož giljotine «.
